Domov | O projektu | Novice | Če že proizvajamo odpadke, jih vsaj ločujmo!

Če že proizvajamo odpadke, jih vsaj ločujmo!


Ločeno zbiranje odpadkov prakticiramo že od leta 2001, pa smo v celem desetletju prišli le do 20-odstotne stopnje ločenosti. V naslednjih osmih letih bo potrebno zavihati rokave ter doseči 60-odstotni delež ločeno zbranih odpadkov, kot določa programsko-zakonodajni paket za komunalne odpadke Republike Slovenije. Pa nam bo uspelo? Sodeč po podatkih, da v Ljubljani ločijo le 30 odstotkov odpadkov, čeprav ima velika večina prebivalstva do najbližjega ekološkega otoka manj kot 100 metrov, se bomo morali krepko potruditi. Sama sem se trudila in preizkusila v 14-dnevnem izzivu, med katerim sem ločevala vse od papirja, steklenic in plastenk do bananinih olupkov.

Po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje vsak Slovenec letno ustvari več kot 400 kg komunalnih odpadkov. Sem sodijo odpadki iz gospodinjstev in drugi odpadki, ki so po svoji naravi in sestavi podobni gospodinjskim. Slovenci raje odlagamo, kakor predelamo. Do leta 2020 pa bo potrebno ponovno uporabo ter recikliranje odpadnih materialov (kot na primer papir, kovine, plastiko in steklo iz gospodinjstev) povečati na 60 % skupne mase. Zaradi dosega tega cilja je pred predelavo odpadke nujno potrebno ločeno zbrati. Pri tem je smiselno poudariti, da je ravno ločeno zbiranje odpadkov cenejše, zaradi česar ga komunala spodbuja in neprenehoma razvija.

Ena izmed pomembnejših strategij je obveščanje in ozaveščanje ljudi o pomembnosti ločevanja. Če bi namreč vestno ločevali in ločili prav vse odpadke, bi le-ti lahko postali dragocene surovine, ki bi se vrnile v proizvodni cikel in se predelale v nov izdelek. Pri tem bi prihranili vodo, energijo, naravne vire in zagotovo pomagali okolju. Poleg tega so odpadki kapital, ki omogoča razvoj celotne gospodarske panoge in nova, zelena delovna mesta. Na žalost pa trenutno predelamo le tretjino gospodinjskih odpadkov.

 

Ločeni odpadki so srečni odpadki Foto: Maja Ojsteršek

Najbolj pomembno je, da ločeno zberemo biološke odpadke, saj sicer z njimi onesnažimo vse ostale. »Nekateri imamo zanje vedro, ki ga vsakič, ko koš izpraznimo, malo splahnemo. Obstajajo tudi posebne posode, ki jih lahko zapreš in z dodajanjem mikroorganizmov že doma pridelaš kakovosten kompost,« svetuje Ekologinja brez meja Petra Matos. Papir in steklo Slovenci v večini pridno ločujemo, bolj površni pa smo pri embalaži. Kljub temu je Slovenija pri ločevanju odpadkov nad povprečjem Evropske unije. Matosova še opozarja, da je pomembno, da posebno pozornost namenimo nevarnim odpadkom, kot so baterije, zdravila, embalaže čistil in podobno.

Samo izobraževanje pa ni dovolj. Ljudem je potrebno tudi v praksi omogočiti ločevanje, in sicer s primernim številom zabojnikov za papir, embalažo, steklo in organske odpadke, medtem ko se število zabojnikov za mešane odpadke lahko zmanjša. Pravzaprav je slednje celo priporočeno, saj bodo ljudje zaradi manjšega števila črnih zabojnikov svoje gospodinjske odpadke prisiljeni ločevati v preostale zabojnike.

Za konec pomislimo še na to, koliko plastičnih vrečk porabimo v enem samem letu? Odgovor je od 300 do 600 milijonov letno, in to samo v Sloveniji! V povprečju vrečko, ki je narejena iz neobnovljivih naravnih virov, uporabljamo le 20 minut preden jo zavržemo. Recikliramo samo 4 % vrečk, medtem ko ostale končajo med mešanimi odpadki ali, še huje, v naravi, kjer razpadajo od 400 do 1000 let. Pri čemer nikoli dokončno ne razpadejo, ampak še dodatno onesnažujejo okolje s t. i. mikro plastiko. Zato naslednjič, ko obiščete trgovino uporabite ekološke vrečke – morda se vam ne zdijo dovolj privlačne na pogled, okolju so pa zagotovo bolj všeč!

Ločevanje odpadkov od nas ne zahteva veliko napora, res pa  se je treba dobro organizirati. Pripraviti si moramo več posod, zabojev ali škatel, v katere pazljivo razvrščamo papir, steklo, embalažo in organske odpadke ter jih nato izpraznimo v primeren zabojnik v bližnjem ekološkem otočku. Res je, da se ni težko spozabiti in roko stegniti v napačen zabojnik, vendar pri tem pomislimo, da s tem škodujemo okolju, v katerem ne nazadnje živimo ravno mi in moramo poskrbeti, da ne bo šla "narava po gobe", kot to lahko vidimo tukaj
 

Piše: Tanja Radkovič