Domov | O projektu | Novice | Dva tedna brez šumenja

 

Dva tedna brez šumenja

 

 

In prav toliko časa po ustaljenih nakupovalnih poteh brez nove plastične vrečke. Izziv, ki zveni kot prihodnost.  Doseči ta cilj pravzaprav ni težko. Če odšteješ spontane nakupe, ko se ti vendarle zgodi, da v naglici in ker s seboj že nosiš kos prtljage, ugotoviš, da pravkar nakupljenega nimaš kam pospraviti. Ker v torbi ni več prostora. In ker se proti domu vračaš peš, ne z avtom, da bi nakupljeno blago brez nepotrebne embalaže preprosto odložil v prtljažnik. Čeprav imaš večino časa pri sebi kakšno vrečo iz blaga ali katero od tistih večnamenskih, ki so nam jih že pred leti ponudili številni trgovci, se, povedano povsem iskreno, najde tudi kak dan, ko na prvo ali drugo preprosto pozabiš. 

 
Foto: Tanja Ristič
 
Zložiti vse artikle v vedno isto vrečo postane del nakupovalnega rituala. Navadiš se, se prevzgojiš. Predalov ne polniš več z odpadnim materialom. Zgodba se lahko nekoliko zaplete edino pri zelenjavi in sadju. Recimo, da ju, ker ni sobota, ko bi si vzel dovolj časa, da zaviješ na tržnico po avtohtone pridelke kar s košaro,  kupuješ v običajni trgovini. Odločiš se, da izbranih darov narave – ali vsaj pol-narave – ne boš pospravil v tiste na kolut obešene prosojne, šumeče vrečke. V prvem poskusu ti ne uspe, ker si na njihovo uporabo že leta in leta navajen. Da si jih ponovno, skoraj podzavestno pograbil, ugotoviš šele na poti iz trgovine. 
 
V drugem poskusu storiš drugače. Odločiš se, da boš stehtal in v razsutem stanju v košaro ali v voziček položil kilogram ali dva pomaranč, jabolk, kivijev, banan, ohrovta, radiča, bučk in še česa. V nekaterih prodajalnah te bo, medtem ko se bosta izbrano sadje in zelenjava kotalila po tekočem traku, pospremil prodajalkin razumevajoč pogled, iz katerega bo razvidno, da tvojo odločitev razume. Ker je morda tisti dan kdo že storil enako. In ker je takih vedno več. Gospa bo torej pod bralec črtne kode vzela ohrovt, radič, šop banan in po eno pomarančo, kivi, jabolko in bučko s prilepljenimi etiketami. Zgodba se bo okusno zaključila v tvoji kuhinji. 
 
 Foto: Žiga Šmidovnik 
 
Se pa po drugi strani najde tudi kakšna prodajalka s simpatično dvignjeno obrvjo; ali obema. Taki morda ne bo najbolj jasno, zakaj ravno pri njeni blagajni igraš anarhista. Za tabo bi se lahko kaj hitro znašel tudi kak nestrpen kupec, ki bi te mogoče rad  vprašal, če nameravaš z razsutim sadjem iz trgovine odžonglirati.  Reakcije so različne, večinoma tihe, ampak različni so tudi naši značaji, situacije in kraji, na katerih nakupujemo.
 
V teh dveh tednih sem kar nekaj prodajalk med drugim povprašala, kako bi se jim zdelo, če bi prosojne, šumeče male vrečke vsaj na oddelkih z živili zamenjali s papirnatimi, kartonastimi ali bombažnimi. Ne le na blagajni bi jih lahko nadomestili s preprostimi »škrniclji«, takimi, kakršne smo uporabljali še pred pohodom plastike. Vanje nam običajno zavijejo svež kruh; lahko bi nam še kaj drugega. Nekaj prodajalk je odgovorilo, da o tem niso razmišljale, drugim pa je bil predlog všeč in ga podpirajo. 
Čeprav skupina vprašanih ne predstavlja ravno reprezentativnega vzorca, se mi sloneč zgolj na občutku zdi povsem verjetno, da bi bil povratek okolju prijaznih snovi na živilske oddelke sprejet z velikim odobravanjem. Tudi s strani vedno bolj razgledanih kupcev.  
Spremembe potrebujejo svoj čas, da se usidrajo. Dva tedna sta dovolj za vsakogar. Za začetek in vizijo. Ljudje si v ritmu naglih sprememb vedno bolj želimo ne le boljših časov, ampak tudi dobrih stvari, ki trajajo. Navad, ki izboljšujejo.
 
O prihodu trajne embalaže in okolju prijazne prtljage so pred dobrim mesecem dni  pisali v znamenitem The New York Times. Avtorica Miranda Purves je v svojem članku lepo povzela, da pohod bombažnih torb, tako imenovanih »tote bags«, ne le krepi ekološko pobudo, ampak obenem namesto denarne (pre)moči simbolizira dostopnost, (novo) etiko in kulturo. Izvirni industrijski in grafični oblikovalci širom sveta – tudi pri nas, na primer v sklopu projekta Vrečka na vrečko – so jih polepšali v tako rekoč modne dodatke, ki tudi s svojim videzom želijo odvrniti pogled od plastične embalaže. 
 
A tudi če pozabimo na barve, vzorce in pestrost modnih oblik, se kaj kmalu spomnimo, da torbe in vreče z recikliranih snovi, če ne kar iz povsem naravnih materialov, pravzaprav še najbolj spominjajo na cule, s kakršnimi so po živež h kmetu odhajale naše babice, prababice, praprababice, ki jih, brez skrbi, niso kar takoj zavrgle. Morda tudi v tej podobnosti leži spoznanje, da novi, človeku in okolju prijaznejši pristopi v naše vsakdanje življenje vračajo koščke skoraj pozabljenih modrosti, z njimi vred pa nekaj dobrega, kar je včasih že bilo. 
 
O tem, kakšen je pogled na uporabo plastičnih vrečk z vidika Evropske komisije, kakšne so ugotovitve ankete, ki je bila narejena na to temo in kako lahko vsak pripomore k zmanjšanju uporabe plastičnih vrečk pa si preberite tukaj.


 
Kaja Kokot Žanič