Intervju: Iza Login, Outfit7
Iza Login je direktorica podjetja Outfit7, kjer so doma priljubljeni liki iz aplikacij Talking Friends. Kot ljubitelji okolja in narave so podprli svetovno akcijo World Cleanup 2012, za katero so ustvarili tudi tale video, ki je doživel že več kot 6 milijonov ogledov.
Najprej bi vas prosila, če na kratko orišete, kako se je začela vaša zgodba z Outfit7?
Ideja za ustanovitev podjeta je zrasla na moževem zelniku poleti 2009. K sodelovanju je povabil 6 svojih sodelavcev, strokovnjakov s področja razvoja programske opreme in produktov ter mene. Do novega leta smo brainstormali in uredili potrebne pravno formalne zadeve, januarja 2010 pa smo začeli s polno paro. Naše prve aplikacije so bile bolj resne in uporabne narave, kaj kmalu pa smo ugotovili, da resnično lahku uspeš le, če uporabnikom ponudiš instant zabavo. In tako je nastal Talking Tom, ki je uporabnikom prinesel instantno zabavo in radost.
Foto: Outfit7
Talking Tom je postal hit čez noč, Talking Tom 2 je prejel nagradi za najboljšo igračo aplikacijo (Best Toy App) in najboljšo igro za leto 2011 (Best Game Series). Ste pričakovali takšen uspeh in kaj se je od takrat spremenilo v podjetju?
Mi smo uspeh planirali kot ga najbrž vsako nadebudno startup podjetje, sicer nima smisla začeti. Resnična vera v delo in uspeh pa je tisto, kar na koncu pokaže razliko. Od uspeha Talking Toma smo razvili še 13 novih aplikacij, povečali ekipo za skoraj 30 ljudi po celotnem svetu in začeli svoje poslovanje širiti tudi izven mobilnega sveta.
30 ljudi, to ni veliko. Se vam zdi, da je to ključ do uspeha – majhna skupina ljudi, ki počnejo tisto, kar imajo radi in v čemer uživajo?
To, da imamo radi, kar počnemo in da v tem še uživamo, je na vsak način ključnega pomena. Rastemo zelo hitro. Lani v tem času leta nas je bilo 10, torej smo se povečali za 250%, kar je v vseh pogledih veliko. Idej in priložnosti imamo ogromno, vsak lahko prispeva, vsakega poslušamo in prav vsak je strokovnjak na svojem področju.
Nameravate vaše govoreče prijatelje oživeti tudi v knjigah, na televiziji?
Seveda. Vsi ti projekti so že v delu, vzamejo pa precej več časa in načrtovanja kot projekti za nove, moderne, elektronske medije, kjer implementacija od ideje pa do končnega produkta v spletni trgovini lahko vzame tudi samo pičla dva tedna.
Do sedaj ste ustvarili 12 govorečih prijateljev, med njimi tudi pojoče bakterije. Se bo kmalu druščini priključil še kdo – morda kakšen odpadek?
Haha, odpadek prav gotovo ne, saj smo tekom svojega obstoja in razvoja govorečih prijateljv ugotovili, da je karakter uspešen in dobro sprejet, če se uporabniki lahko identificirajo z njim. Kdo se želi indentificirati z odpadkom?
Se v vašem podjetju trudite tudi za ekološko ozaveščenost in kaj na tem področju storite sami?
V našem timu imamo par sodelavcev, ki so skoraj fanatično ekološko ozaveščeni. Tudi sama spadam mednje, a ne na prvo mesto. Ko smo pred dvema letoma in pol v Ljubljani najeli poslovne prostore, pred stavbo ni bilo kontejnerjev za ločevanje odpadkov. Tako smo kljub hudemu delovnemu tempu sami poskrbeli, da so s Snage pripeljali kontejnerje (v katere sedaj ločeno odlagajao odpadke tudi ostali najemniki v stavbi), v vseh pisarnah so koši za ločeno zbiranje odpadkov, najbolj zagrizeni aktivisti kdaj pa kdaj celo prebrskajo koše in opozorijo, če kak odpadek ne pristane v pravi posodi.
Veliko zaposlenih je tudi vegetarijancev, kar je po mojem mnenju največji prispevek k varovanju narave, saj živinoreja proizvede 65% toplogrednih plinov na svetu.
Kadar smo z družino na Cipru in sije sonce (kar je načeloma 340 dni na leto – letošnja zima je bila sicer bolj radodarna z dežjem), kosilo skuhamo na sončnem štedilniku. Za kuhanje takrat ne porabimo nobenega neobnovljivega vira energije, hrana pa ima neprimerno boljši okus.
V Sloveniji se ljudje počasi vedno bolj zavedajo pomembnosti ločevanja odpadkov in tega, da smeti ne sodijo v naravo. Trenutno ste v ZDA, kako je s tem zavedanjem med Američani?
Težko sodim na splošno, saj je Amerika zelo velika, jaz pa večino časa, ko sem tam, preživim v kalifornijskih prestolnicah. Zdi se mi, da je ozaveščenost ločevanja odpadkov tam veliko manjša, kot na primer v Sloveniji. Redko vidim kontejnerje za ločevanje odpadkov, za embalažo se porabi še več surovin ... Najbolj pa me moti odnos lokalnih prebivalcev do hrane. Kot otroka so me učili, da je treba pojesti, kar sem si naložila na krožnik ali naročila. Naučili so me spoštovanja do hrane, do matere narave, ki preskrbi vse dobrote, ki jih vsak dan jem. V Ameriki pa je moderno, da iz polnega krožnika poješ čisto malo, malo pomešaš in pustiš ogromno hrane. In seveda, po »premešani« predjedi naročiš še eno, pa še glavno jed in sladico in vsak krožnik čaka enaka usoda. Naši krožniki so vedno prazni in lahko si predstavljate da izgledamo kot vesoljci, ki nimajo pojma o modernem bontonu. Redke izjeme sem videla le v vegetarjanskih restavracijah, kamor, tako predvidevam, zahajajo ljudje z večjo zavestjo.
Ali se boste morda v ZDA ali Sloveniji udeležili akcije Očistimo Slovenijo 2012?
Akcije se v Sloveniji naslednji teden ne bom udeležila, ker ne bom v Sloveniji, v San Franciscu pa mogoče, če bom takrat tam - moji plani so bolj kratkoročni in se mnogokrat tudi spremenijo.
Video, ki ste ga z ekipo pripravili za WC2012, ima zdaj preko 6 milijonov ogledov. Je to po vašem mnenju dober znak, da se bo ideja prijela v še več državah?
Video je vsekakor padel na plodna tla. Težko bi rekla, da bo zaradi videa pristopila kaka nova država, zagotovo pa bodo pristopili novi prostovoljci v obstoječih državah. Danes smo ljudje, na žalost, precej zaposleni in če nam nekdo servira nekaj lepo dekorirano, še pristopimo in kaj naredimo, če pa je treba orati ledino, pa prevečkrat zmanjka časa in energije. Žalostno, a resnično - v ZDA je to še bolj očitno. To se dobro odraža tudi v številu zveznih držav, ki sodelujejo v akciji Let's do it World.
Anja Vilotič