1. Koliko divjih odlagališč je v Sloveniji?
V letu 2010 smo čistili 7.000 divjih odlagališč, v registru jih je trenutno okrog 15.000, kar pomeni od 30% do 40% vseh odlagališč.
2. Kateri odpadki so na divjih odlagališčih?
Večino materiala na odlagališčih (približno 85%) predstavljajo gradbeni in organski odpadki, približno 10% pa je komunalnih odpadkov.
3. Kaj je register divjih odlagališč?
Nacionalni register divjih odlagališč je inovativno orodje, ki prispeva k ureditvi in poenotenju baz divjih odlagališč na celotnem ozemlju Slovenije. Register z več kot 15.000 lokacijami divjih odlagališč je trenutno največja zbirka, ki kaže stanje nelegalnega odlaganja pri nas.
4. Imam fotografijo nekoga, ki v naravo odlaga smeti. Zapomnil sem si registrsko oznako avtomobila povzročitelja divjega odlagališča, nimam pa fotografije. Posnel sem povzročitelja pri divjem odlaganju. Kaj lahko storim, če sem nekoga zalotil pri odlaganju na divje?
Posameznik se lahko, ujet med okvire zakonodaje in (ne)delovanje pristojnih organov, počuti zelo nemočnega. Za nasvet smo v intervjuju povprašali informacijsko pooblaščenko A ker vemo, kako "učinkovite" so inšpekcijske službe, smo zadevo vzeli tudi v svoje roke.
Javnost pozivamo k sodelovanju, pa bomo morda skupaj pospešili kolesje.
Vsi lahko sodelujemo! Kako?
S seboj na sprehod, izlet ... vzemite fotoaparat. Če kjer koli v Sloveniji naletite na primer odlaganja smeti v naravi, posnetke povzročitelja in/ali dejanja, fotografijo ali video gradivo pošljite na info@ocistimo.si.
Mi bomo:
• Še isti dan zadevo prijavili na inšpektoratu.
• Na fotografiji bomo zabrisali registrske številke, obraze in kakršne koli kazalnike osebnih podatkov.
• Na spletni strani projekta bomo anonimno objavili te fotografije in tudi datum, ko so bile posredovane inšpektoratu
• Postopke, procese in ukrepe s strani pristojnih bomo spremljali in obveščali, kako potekajo
Za več informacij se lahko obrnete na Janeza Matosa (janez.matos@ocistimo.si).
5. Ali ste v društvu Ekologi brez meja sprejeli kakšne korake v smeri preprečevanja nastanka divjih odlagališč? Nenehno ponavljanje enkratnih čistilnih akcij namreč ne more rešiti trajno rešiti problema divjih odlagališč.
Strinjamo se seveda, da enkratne čistilne akcije, tudi take zelo uspešne, problema divjega odlaganja trajno ne morejo rešiti. Potrebno je ozaveščanje javnosti o tej problematiki in pospešitev izvajanja zakonodaje. Zato smo v društvu Ekologi brez meja naredili nekaj korakov v to smer:
1. KORAK: vzpostavitev in razvoj registra divjih odlagališč v obdobju 2009–2011
Prvi digitalni register divjih odlagališč je bil v pomoč že med akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu!, saj smo se z njegovo pomočjo lahko sistematično in premišljeno lotili čiščenja. Njegovo vlogo pa želimo ohraniti in jo razvijati še naprej.
Razvijamo ga v smeri, tako da je uporabniku zmeraj bolj prijazen in zdaj omogoča prijavo divjega odlagališča tudi preko mobilnega telefona. Je idealno orodje za pripravo sanacijskih načrtov divjih odlagališč, razvili pa smo tudi metodologijo, po kateri se odlagališča lahko oceni glede na prioriteto njihove sanacije. Končni cilj je, da bi register pri svojem delu dnevno uporabljali tako občinski kot državni inšpektorji, saj zares lahko olajša njihovo delo - ker vedo, kam in kje so prioritetna področja ukrepanja.
Več informacij je na voljo tukaj.
2. KORAK: popis divjih odlagališč 2011
Projekt Popis divjih odlagališč 2011 je potekal marca 2011 in je predstavljal začetek sistematičnega reševanja problematike divjih odlagališč z osvežitvijo obstoječih podatkov registru v Sloveniji. Potrebno je zagotoviti, da do nelegalnega odlaganja ne bo prihajalo. V registru se je do danes s pomočjo prijav prostovoljcev nabralo že preko 13.200 odlagališč, kar po ocenah snovalcev projekta predstavlja okoli 30 do 40% vseh odlagališč.
Namen in koristi popisa za državo:
A Prihranek denarja:
1. Popis divjih odlagališč in izdelava sanacijskega načrta sta za občine in državo po zakonu obvezna. Kljub temu je revizija Računskega sodišča RS v letu 2009 odkrila, da nobena revidirana občina nima popolnega popisa svojih divjih odlagališč in da prav nobena revidirana občina nima pripravljenega načrta za sanacijo divjih odlagališč (Računsko sodišče RS, 2009). Razlog je preprost – popisi divjih odlagališč so zelo dragi. Popis srednje velike občine stane več tisoč evrov. Popis in izdelava digitalnega registra na nekaj več kot 1% površine ene od slovenskih občin v letu 2009 je stal 12.000 evrov. Ob takih cenah bi enkraten popis cele Slovenije in hkratna izdelava digitalnega registra divjih odlagališč stala več kot 10 milijonov evrov. Če želimo dovolj kvalitetne podatke za strokovno utemeljeno sanacijo odlagališč, pa moramo popise ponavljati vsako leto.
2. Ker nameravamo prostovoljske popise opravljati redno vsako leto, bodo podatki o odlagališčih ažurni, hkrati pa bo omogočeno spremljanje, kaj se na posameznem območju dogaja z divjimi odlagališči. Opozorili bomo lahko na najbolj onesnažena območja in območja, kjer odlagališča vedno znova nastajajo. Tako bo mogoče bolj premišljeno usmerjati pozornost inšpektorjev, postaviti zapornico, kamero, … S tem se bodo zmanjšali stroški nadzora, sočasno pa se bo povečala njegova učinkovitost.
3. Vsako odlagališče v Registru bo ocenjeno glede na njegovo nevarnost za okolje. To prinaša občinam in državi poleg finančnih prihrankov (stroški izdelave strokovnih podlag za načrt sanacije divjih odlagališč za vsako občino in za celotno Slovenijo bi znašali več sto tisoč evrov letno) tudi opozorilni sistem, s pomočjo katerega bo mogoče s hitrim ukrepanjem učinkovito zaščititi vire pitne vode in zdravje ljudi. Najnevarnejša divja odlagališča bodo namreč lahko očiščena prednostno, v najkrajšem času, za kar si bomo prizadevali z vsemi močmi.
4. S premišljenim ukrepanjem se bomo izognili nepremišljeni, nesistematični sanaciji divjih odlagališč, za kar se letno v Sloveniji porabi več milijonov evrov. Ker problema ne rešujemo sistematično, se odlagališča vedno znova pojavljajo, večinoma na istih mestih, porabljen denar pa je tako izgubljen, brez dolgoročnih učinkov.
5. Vse več občin je začelo pripravljati svoje računalniške aplikacije za prijavo divjih odlagališč. Register divjih odlagališč je občinam, ki tovrstnih aplikacij še nimajo, vedno na voljo za prijavo in spremljanje podatkov o divjih odlagališčih. S tem posamezni slovenski občini lahko prihranimo vsaj nekaj deset tisoč evrov za pripravo in vzdrževanje ustrezne programske opreme.
6. Z vsakoletnim opozarjanjem na problematiko divjih odlagališč, ozaveščanjem in spodbujanjem aktivnosti občanom se bo ozaveščenost občanov o škodljivosti odlaganja odpadkov v naravo povečala, toleranca do nelegalnega odlaganja pa zmanjšala. To pomeni manj divjih odlagališč ter manjše stroške države in občin za njihovo sanacijo.
B Iskanje primerov dobrih praks:
S pomočjo rednih popisov bo mogoče spremljanje, kako se posamezne občine in država spopadajo z divjimi odlagališči. Mogoče bo spremljati učinkovitost posameznih ukrepov, ugotoviti ali se stanje v državi oziroma posamezni občini izboljšuje ter primerjati napredek občin med seboj. Tako bomo lahko odkrivali tudi primere najboljših praks pri boju z nelegalnim odlaganjem, jih predstavili drugim in na njihovi podlagi predlagali sistemske in zakonodajne izboljšave.
Obširneje o popisu in namenu: http://ebm.si/zamedije/Gradivo_za_medije_POPIS_26012011.pdf
3. KORAK: raziskovanje dejavnikov divjega odlaganja
Več si lahko preberete tukaj.
4. KORAK: obveščanje in nadzor državnega inšpektorata o prijavljenih odlagališčih
S pomočjo prijav občanov in našega popisa redno opravljamo prijave divjih odlagališč tudi na okoljski inšpektorat. Ker smo ugotovili, da prijave nikamor ne pridejo oz. se rešujejo prepočasi, smo od IRSOP želeli izvedeti, koliko izvršb so izvedli v letu 2010 na področju Slovenije in koliko so izdali glob. Odgovore smo čakali 7 mesecev. V 7 Območnih enotah IRSOP so izdali 2 globi, to je 1 na 34 inšpektorjev. Ugotavljamo torej, da se ukrepanje inšpekcija ne izvaja svojega dela tako učinkovito, kot bi ga lahko, milo rečeno.
5. KORAK: predlogi zakonodajnih sprememb
Predlagali smo tudi nekaj zakonodajnih sprememb, vendar pa se ZVO odpira šele letos konec leta 2012 in bo priložnost za izvedbo šele takrat. Predloge pa smo predstavili tudi na posvetu Konec divjim odlagališčem v Državnem svetu 25. januarja 2011.
GLAVNI PREDPISI, KI UREJAJO PODROČJE:
• Postopek: ZVO (Zakon o varstvu okolja),
• ZUP (Zakon o splošnem upravnem postopku),
• ZIN (Zakon o inšpekcijskem nadzoru)
Predlogi društva Ekologi brez meja:
Izboljšanje nadzora in ukrepanja
• UGOTOVLJENO STANJE
Tako državni kot občinski in medobčinski okoljski inšpektorati pokrivajo nadzor nad izvajanjem večih zakonov (in strokovnih področij), kar skupaj z ogromnim prostorom, kjer so možne kršitve ter majhnim številom zaposlenih, močno ovira uspešnost nadzora. Nadalje je med samim postopkom od prijave divjega odlagališča oz. kršitve do ukrepanja precej dodatnih ovir. Pristojnosti nacionalnih in lokalnih organov so deljene glede na vrsto odpadkov, ker pa je večina divjih odlagališč mešane sestave, se hitro lahko zaplete.
• PREDLOGI
Za rešitev dela teh problemov predlagamo naslednje:
1. Možnost, da javno pooblastilo za opravljanje nalog okoljevarstvenega nadzornika pridobijo tudi fizične osebe, ki niso zaposlene na inšpekciji - zlasti občinski redarji, stroka ter poklicni in nepoklicni člani nevladnih organizacij (seveda s predhodno pridobitvijo kvalifikacij).
2. Možnost teh oseb, da izrečejo določene ukrepe in ne le ugotavljajo dejansko stanje.
3. Možnost (delne) povrnitve stroškov nadzora iz izrečene globe in/ali plačilo v primeru uspešne vzpostavitve prejšnjega stanja.
4. Zagotovitev sredstev za postopke prisilne izvršbe.
5. Pogostejša uporaba skrajšanega ugotovitvenega postopka, ki ga med drugim za nujne ukrepe v javnem interesu dopušča 144. člen Zakona o upravnem postopku (npr. sanacija odlagališč z nevarnimi odpadki na vodovarstvenih območjih).
6. Sprememba tretjega odstavka 52. člena Zakona o prekrških, da višina globe v primeru, ko je definirana z intervalom, ne bi bila obvezno najnižja.
7. Prekategoriziranje nelegalnega odlaganja iz prekrška v kaznivo dejanje: Če bi odlaganje vsakršnih odpadkov (in ne le nevarnih kot sedaj) v naravo postalo kaznivo, bi bila policija in kriminalisti prisiljeni ukrepati. Poleg tega že obstajajo službe (znotraj gozdarjev, lovcev ipd., ki lahko človeka legitimirajo in verjetno tudi pridržijo do prihoda policije. To gotovo lahko storijo vse vrste varnostnikov. Ni problem, da bi tisti med gozdarji in lovci, ki to želijo napravili izpit za varnostnika. To močno razbremeni inšpekcijske službe, obremenjenost pa se prenese na policijo.
8. Vključevanje prijaviteljev, ki ne želijo ostati anonimni, v upravni postopek (institut zaslišanja priče).
9. V primeru, da se osebo, ki odlaga na divje, ujame pri kaznivem dejanju, sledi odvzem vozila (po vzoru Avstrije, ZDA).
6. Ali lahko lastnik zemljišča (npr. gozda) poda prepoved ali prijavo, da prostovoljci ne smejo čistiti na njegovem zemljišču?
Če pride lastnik in zahteva, da prenehate s čiščenjem na njegovem zemljišču, potem bomo njegovo željo upoštevali. V tem primeru bomo javili, da odlagališče ni počiščeno, lastnik pa bo dobil na dom opozorilo, da ga je po zakonu dolžan počistiti, sicer bo dobil kazen.
7. Kako je pri nas urejen pravno, če nekdo poda prijavo divjega odlagališča, kaj se potem zgodi? Kako je, če je prijava anonimna, kako se ugotavlja dokaze in kršitelja?
Prijava roma do ustreznega inšpektorata. Občinski in medobčinski inšpektorati so odgovorni za odpadke iz gospodinjstev, državni inšpektorat pa za gradbene in nevarne odpadke. Tudi če je prijava anonimna gre v enak postopek. Občinski inšpektorati so večinoma precej učinkoviti, medtem ko državni manj.
8. Kakšen je postopek ukrepanja, če prijavo poda lastnik zemljišča in odlagališča ni napravil on? Bo vseeno plačal?
Načeloma ne, glede tega so mnogi občinski inšpektorati zelo razumevajoči. Tudi državni inšpektorat vas ne bo kaznoval, če sami prijavite odlagališče – mi še nismo slišali za takšen primer.